Specifični ortopedski testi ???
Aktualna mednarodna priporočila za obravnavo in zdravljenje bolnikov že dolgo ne temeljijo le na biomedicinskem vidiku, pač pa vse bolj izpostavljajo tudi psiho-socialni vidik, ki fizioterapevtom omogoča zelo kompleksen pristop ter v središče procesa rehabilitacije postavlja bolnika.
Fizioterapevti poznamo in uporabljamo celo vrsto postopkov, terapevtskih metod in tehnik, ki jih izbiramo z ozirom na fizioterapevtsko diagnozo. Oblikujemo jo na podlagi zbiranja podatkov iz pogovora z bolnikom (anamneze), kliničnega pregledovanja, testiranja funkcij, pregleda bolnikove dokumentacije, itd. Vendar pa odločilni trenutek nastopi takrat, ko moramo interpretirati pridobljene informacije.
Že dolgo je znano in z raziskavami podprto dejstvo, da obstaja zastrašujoče slaba korelacija med spremembami, vidnimi na radioloških slikah in kliničnimi simptomi, ki jih najdemo v trenutku pregleda. Radiološka diagnoza nam zagotovo ne pove od kod prihaja bolečina.
Podobno razmišljanje se pojavlja tudi pri uporabi in interpretaciji specialnih ortopedskih testov.
Ortopedski testi nam res pomagajo producirati simptom, vendar nam ne povedo od kod simptomi prihajajo.
Kot primer navajam le eno izmed mnogih raziskav:
» The ´empty can ´ and ´full can´ test do not selectively activate supraspinatus » (Boettcher CE, Ginn KA, Cathers I., J Sci Med Sport. 2009 12(4):435-439) dokazuje, da ti testi ne zadostujejo osnovnim kriterijem zanesljivosti diagnostičnih orodij za ugotavljanje patologije m.supraspinatus-a.
Z EMG diagnostičnim postopkom so zaznavali aktivacijo mišic pri 15-tih asimptomatskih preiskovancih. Ugotovijo, da se pri obeh testih poleg m. supraspinatus istočasno aktivira 8-9 mišic ramenskega sklepa.
Gornja dejstva usmerja naše razmišljanje k zmernosti in previdnosti pri uporabi ter interpretaciji ortopedskih in drugi testov.
Oblikovanje fizioterapevtske diagnoze mora biti proces, v katerem stalno preverjamo, dopolnjujemo in potrjujemo dobljene znake ter simptome. Je neprekinjen in se dogaja ves čas obravnave bolnika.
Zaključen je šele takrat, ko pri bolniku dosežemo optimalno vzpostavitev funkcije.