Nestabilnost v vratni hrbtenici

je pogosto slišano, a prepogosto spregledano funkcijsko stanje, ki povzroča najrazličnejše tegobe in težave veliko ljudem.

Za dobro stabilnost in funkcijo vratne hrbtenice so odgovorni 3 stabilizacijski podsistemi, ki morajo med sabo sodelovati (Panjabi 1992):

1. pasivni podsistem: so povezave med medvretenčnimi ploščicami in telesi vretenc, orientacija pripadajočih fasetnih sklepov, stanje sklepnih ovojnic in celotnega ligamentarnega aparata v tem predelu,

2. aktivni podsistem: stanje ter zmogljivost lokalnega mišičnega sistema in kit,

3. nevralni oziroma nadzorni podsistem: delovanje centralnega in perifernega živčnega sistema, ki po aferentnih živčnih poteh iz drugih podsistemov sprejema in obdeluje pridobljene informacije ter tako skrbi za usklajeno, koordinirano delovanje mišičnega sistema

Za dosego stabilnosti pri normalni obremenitvi morajo vsi podsistemi med sabo delovati usklajeno.

Simptomatika:

- kardinalni znaki (nesigurnost pri hoji, pogosto klecajoča kolena, ataksija, ekstrasegmentalna parastezija v udih, motnje v delovanju mehurja in črevesja, hiperrefleksija, patološki refleksi, spastičnost…) (Delphini et al. 1999),

- VBI znaki (motnje požiranja, motnje govorjenja, dvojni vid, vrtoglavica, nenadna izguba mišične napetosti, nekoordinirano premikanje očesnih zrkel, slabost, spremenjena senzibiliteta po glavi…) (McDermaid 2001),

- bolečina, omejitve pri gibanju, pogoste blokade gibanja v vratu, občutek teže in pogoste utrujenosti, hitro se spreminjajoči se simptomi, strah pred gibanjem (Simons and Mense 1998), (Wenngren et al. 1998).

Ločimo med: strukturno, funkcionalno in klinično nestabilnostjo (Panjabi 1992).

Strukturna nestabilnost je lahko posledica nesreče, poškodb, bolezni ali degenerativnih obolenj in prizadene pasivni podsistem.

Pri strukturni nestabilnosti je prizadet pasivni podsistem zaradi različnih vzrokov. Posledica nesreče ali poškodbe, raznih bolezni in degenerativnih stanj hrbtenice.

Funkcionalna nestabilnost nastane zaradi slabšega delovanja nevralnega podsistema in slabe motorične kontrole ter koordinacije lokalnih mišic.

O klinični nestabilnosti pa govorimo takrat, kadar strukturna ali funkcionalna nestabilnost povzročita določene težave in simptome posameznemu pacientu.

Razmislek:

Človek je svojevrsten stroj, ki je sposoben hibe hitro obvladati s svojimi kompenzatornimi mehanizmi, zato lahko ljudje, kljub poškodbi ligamentarnega aparata, normalno funkcionirajo brez simptomov. Na drugi strani pa so ljudje, ki zaradi nepravilnih vzorcev gibanja in slabe drže razvijejo simptome, ki so podobni zgornjim.

Kot zdravstveni delavci, ki se srečujemo in obravnavamo takšne paciente je pomembno, da poznamo in prepoznamo klinični vzorec nestabilnosti in se ne zanašamo samo na izvide slikovne diagnostike. Slikovna diagnostika je le kamenček v mozaiku pri prepoznavanju kliničnega vzorca.